»Idealno bi bilo ogled zaključiti po katarzični šesti epizodi, a ne predstavljam si gledalca s tolikšno mero samodiscipline.«

»Bili pa ste posvarjeni: zadnji dve epizodi poleg 'velikega razkritja' ‒ Kdo hudiča sploh organizira te igre in zakaj? ‒ prinese tudi antiklimaktično predvidljiv razplet.«

»Tragedija je seveda v tem, da bo velika večina hitro ugotovila, da je zunaj njihovo življenje vredno še bistveno manj: tu človekova 'pravica' do preživetja ni pogojevana z arbitrarnimi igricami, pač pa s sposobnostjo služenja denarja.«

»Največ pozornosti smo posvetili tej sceni. Porabili smo veliko časa – naša največja skrb pa je bila, kako uprizoriti sončni zahod. Hoteli smo uprizoriti podobo, ki bi bila tanka meja med resničnostjo in navideznostjo.«

»Zadeva s policisti ni težavna le v Južni Koreji. Tudi po svetu vidim, da se policija odziva prepozno – več je žrtev ali pa se položaj še poslabša, saj ne delujejo dovolj hitro. In to vprašanje sem hotel poudariti. Morda bom v drugi sezoni lahko to temo razširil.«

»Za to vsoto se bo na odročnem otoku borilo točno 456 tekmovalcev, posameznikov z vseh vetrov, ki jim je skupno samo to, da so se v 'resničnem svetu' znašli v brezizhodnih položajih.«

»Igralcem smo hoteli vzbuditi strah.«

»Že višina 1,5 metra vam lahko vzbudi strah. In steklo jih je (igralce) tudi dejansko naredilo nervozne. Tako smo lahko prikazali tudi nenadzorovane gibe telesa, ko je pod stresom. Občutek je bil, kot da bi skakal po resničnem mostu, igra je bila resnična, in to so tudi občutili.«

»Občutim izjemen pritisk, saj tako veliko ljudi pričakuje drugo sezono. Še vedno se nisem odločil, ali druga sezona sploh bo. Ravno s tem se trenutno spoprijemam – na eni strani s tem velikim pritiskom in na drugi z vso to ljubeznijo in podporo gledalcev, ki mi je tudi vir navdiha, da bi druga sezona lahko vendarle bila.«